Turistični rudnik in muzej ohranja in promovira 350 letno dediščino rudarjenja ter jo zanimivo in poučno podaja obiskovalcem.  V turistični rudnik vas popeljemo s pravim rudarskim vlakom po 3,5 km dolgem Glančnik rovu. V rudniških prostori, ki so jih naredili rudarji v 350 letih rudarjenja na območju Mežice, so razstavljeni predmeti, ki ponazarjajo postopke dela in opremo, ki so jo uporabljali ob začetku rudarjenja do sodobne opreme, ki so jo uporabljali vse do zaprtja rudnika. V rudniku spoznate tudi zakaj so uporabljali kovine pridobljene v rudniku in kako se je iz svinca, pridobljenega v Mežici razvila sodobna industrija akumulatorskih baterij, ki uspešno še obratuje še danes.  

Zgradbo na Glančniku, v kateri je danes urejen muzej, so leta 1928 zgradili angleški lastniki rudnika. V pritličju in prvem nadstropju so se nahajali upravni prostori, v drugem nadstropju pa stanovanja za rudarske nadzornike. Prav takšno stanovanje kot je bilo nekoč si lahko ogledate v muzeju, zraven pa spoznate še kaj so v tistih časih jedle rudarske družine in kako so se oskrbovale s hrano.

Rudni minerali so tudi industrijska surovina, ki so v naravi redki in jih je težko najti. Ravno na območju med Peco in Uršljo goro pa so bile v triasnih apnencih velike koncentracije le-teh. Dolga tri stoletja so na tem območju odkopavali svinčevo in cinkovo rudo, ki so jo najprej našli na površju, nato pa so ji sledili globoko v notranjost zemlje. Del tega, kar se je skrivalo v podzemlju Pece in nam priča o neizmernih kreacijah narave, vam predstavljamo v zbirki rudarskega muzeja. Poleg rudnih mineralov so bili v mežiških rudiščih prisotni tudi številni drugi minerali. Med njimi je najbolj znan in cenjen wulfenit (PbMo4), ki sodi med sorazmerno redke minerale. V Evropi je rudnik Mežica poznan kot najbogatejše nahajališče wulfenita. V zbirki pa so razstavljeni tudi kosi drugih pomembnih mineralov najdenih v mežiških rudnikih.

Pri napredovanju rudarskih del v rudniku morali izmeriti in izrisati vsi jamski prostori. Vse podatke so beležili na jamskih kartah. Vse od začetka rudarjenja so se izdelovali načrti rovov in odkopov, dela so se sproti vnašala na karte, med katerimi je najstarejša ohranjena iz leta 1786. V jamomerski sobi so poleg jamskih kart razstavljeni tudi predmeti, ki so jih jamomerci uporabljali pri svojem delu. Ogledate si lahko tudi pantograf; pripravo za povečevanje in pomanjševanje kart in teodolit; napravo za mirjenje kotov v jami.

Zbirka kot celota predstavlja zanimiv dokumentarni pregled lokalne mikroflore in faune. Poleg bogatega fotografskega opusa in fotografske opreme, so razstavljeni tudi avtorjevi dnevniki, v katere je 23 let beležil svoja opažanja v naravi. Zbirka pa je opremljena tudi s posebej zanjo napisano glasbeno spremljavo avtorja Boštjana Perovška.